Jetrni testi obsegajo preiskave jetrnih encimov in holesterolov, ki jih je smiselno opraviti vsake toliko časa. S tem preverimo zdravje naših jetr, ustreznost prehrane in splošno stanje organizma. Jetrni testi so priporočljivi za vse, ki radi spremljajo svoje zdravtsveno stanje, se poslužujejo modernejših stilov prehranjevanja ali pa bi se radi lotili spremembe prehrane in življenjskega stila z recimo hjšanjem.

Jetra so vitalni organ, ki se nahajajo v zgornjem desnem delu trebuha. Jetra opravljajo številne naloge, vključno z metabolizirajočimi in razstrupljevalnimi snovmi, ki bi sicer škodovale organizmu.

  • S pomočjo jeter poteka vsrkavanje hranilnih snovi.
  • Sodelujejo pri presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.
  • Sintetizirajo in izločajo sestavine žolča.
  • Udeležena so pri sintezi plazemskih beljakovin in aktivaciji vitamina D.
  • Jetrne kupfferjeve celice sodelujejo pri nespecifični obrambi organizma.
  • V jetrih se skladiščijo vitamini in minerali.
  • Jetra s svojim močnim sistemom razstrupljanja pretvarjajo zdravila in strupe v molekule, ki jih nato izločimo iz telesa skozi ledvica (z urinom) ali skozi črevesje (z blatom).

Simptomi in bolezni jeter

Obolenj in poškodbe jeter se ob pričetku težav običajno sploh ne zavedamo, saj jetra ne bolijo. Jetra so namreč organ brez živcev, ki bi prevajali bolečino, zato moramo biti še posebej pozorni na sledeče znake, ki nas opozarjajo na preobremenjenost jeter:

  • slaba in počasna prebava, ki jo spremljajo napihovanje in občasne slabosti.
  • V zdravih jetrih nastajajo imunski faktorji, ki so pomembni za naravno odpornost telesa. Ljudje z dobro delujočim imunskim sistemom veliko manj zbolevajo za nalezljivimi bolezni, ki jih povzročajo virusi in bakterije. Poleg tega pa jetra delujejo kot filter in iz telesa odstranjujejo vse škodljive snovi, med njimi tudi bakterije in viruse.
  • Težave s kožo: srbež kože, izguba sijaja in zdrave barve kože.
  • Občutek neprestane utrujenosti.
  • Opozorilni znak, ki ga nikakor ne smete spregledati je tiščanje pod desnim rebrnim lokom, kar kaže na to, da so jetra povečana.
  • Povišane vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi.
  • Debelost z osrednjo porazdelitvijo maščobe okrog pasu.

Če opazimo zgoraj opisane znaki, so jetrni testi prvi korak v procesu postavljanja diagnoze.

Na delovanje jeter lahko vplivajo vnetja ali poškodbe. Vzroki za razvoj obolenj lahko vključujejo okužbe, poškodbe, izpostavljenost zdravilom ali toksičnim spojinam, avtoimunski proces ali genetska okvara, ki vodi do odlaganja in nastanka škodljivih snovi, kot so železo ali baker. Negativni učinki naštetih poškodb jeter lahko povzročijo vnetje, brazgotine, nastanek krvnih strdkov in odpoved jeter.

Za odkrivanje, ocenjevanje in spremljanje akutnega in kroničnega vnetja jeter (hepatitis), okužb jeter, bolezni jeter in/ali poškodb se v laboratoriju izvajajo jetrni testi.  Za določanje vrednosti potrebujemo vzorec seruma, ki ga pridobimo z enostavnim odvzemom krvi na tešče.

Jetrni testi

Alanin aminotransferaza (ALT) – encim, ki ga najdemo večinoma v celicah jeter in ledvic, manjše količine najdemo v srcu in mišicah.

Pri zdravih posameznikih so ravni ALT v krvi nizke. Če so jetra poškodovana, se ALT sprosti v kri, običajno preden se pojavijo očitni znaki poškodbe jeter, kot je zlatenica. ALT je uporaben test za zgodnje odkrivanje poškodb jeter. Povišana katalitična aktivnost v serumu se pojavi pri boleznih jeter hepatobiliarnega trakta (ALT je izrazito povišan pri akutnem virusnem hepatitisu).

Aktivnost ALT se poviša tudi pri cirozi jeter, akutnem in kroničnem hepatitisu in karcinomu trebušne slinavke.

ALT se pogosto testira v kombinaciji z encimom aspartat aminotransferazo (AST). Tako ravni ALT kot tudi ravni AST se ponavadi povišajo, kadar so jetra poškodovana, čeprav je ALT bolj specifičen za jetra. Razmerje med vrednostmi AST/ALT se lahko izračuna kot pomoč pri razlikovanju med različnimi vzroki in resnostjo poškodb jeter ter pomaga pri razlikovanju poškodb jeter, poškodbami srca ali mišic.

Alkalna fosfataza (ALP) – encim, ki ga najdemo v več tkivih. Najvišje koncentracije ALP so prisotne v celicah, ki sestavljajo kost in jetra. Zvišane ravni ALP v krvi najpogosteje povzročajo bolezni jeter ali kosti. Vsaka vrsta tkiva proizvaja različne oblike ALP, imenovane izoencimi.

Koncentracija ALP se v krvi lahko močno poveča v primerih, ko je blokiran eden ali več žolčnih kanalov. To se lahko pojavi kot posledica vnetja žolčnika ali žolčnih kamnov. Zvišanje ALP v krvi se pojavi pri raku jeter in cirozi, uporabi toksičnih zdravil in pri hepatitisu.

Vsako stanje, ki povzroča prekomerno tvorbo kosti, lahko povzroči zvišanje vrednosti ALP. Katalitična aktivnost se poviša pri zaraščanju kosti (po zlomih), osteomalaciji, rahitisu, malignih tumorjih in metastazah v kosteh. Otroci in mladostniki imajo ponavadi višje koncentracije ALP v krvi, ker kosti še rastejo.

Placentarna alkalna fosfataza se poviša pri nosečnicah v zadnjem trimesečju

Aspartat aminotransferaza (AST) – encim, ki ga najdemo večinoma v srčni mišici in jetrih, v manjši meri pa v ledvicah in mišicah. Pri zdravih posameznikih so ravni AST v krvi nizke. Ko so jetra ali mišične celice poškodovane se AST sprošča v kri. Testiranje AST je smiselno za odkrivanje ali spremljanje poškodb jeter (hepatitis, zdravila, ciroza, alkoholizem), miokardnega infarkta, mišične distrofije in miozitisa (vnetje mišice).

AST in ALT sta dva najpomembnejša testa za odkrivanje poškodb jeter, čeprav je ALT bolj specifičen za jetra kot AST in se pogosteje poveča kot AST. Neposredno lahko vrednosti AST primerjamo z ALT in izračunamo razmerje AST/ALT. To razmerje se lahko uporablja za razlikovanje med različnimi vzroki poškodb jeter in v primeru poškodbe drugih organov (srce, mišice). V serumu zdravih oseb je aktivnost AST večja od aktivnosti ALT, le pri nekaterih boleznih jeter (virusni hepatitis, akutni toksični hepatitis) opazimo povišano aktivnost ALT.

Vrednosti AST se pogosto primerjajo z rezultati drugih testov, kot so alkalna fosfataza, celokupni proteini in bilirubin, da bi ugotovili, katera oblika jetrne bolezni je prisotna. Vrednosti AST lahko določamo tudi za spremljanje zdravljenja.

Gama-glutamil transferaza (GGT) – encim, ki ga najdemo v mnogih organih po telesu z najvišjo koncentracijo v jetrih. GGT je v krvi povišan pri večini bolezni, ki povzročajo poškodbe jeter ali žolčnih kanalov (tumorji, žolčni kamni).

Vendar pa test GGT ni zelo specifičen in ni uporaben pri razlikovanju med različnimi vzroki za poškodbo jeter, ker se lahko poviša s številnimi vrstami bolezni jeter, kot so jetrni rak in virusni hepatitis, pa tudi pri drugih ne-jetrnih boleznih, kot je akutni koronarni sindrom. Iz tega razloga se testiranje GGT ne priporoča samo za rutinsko uporabo. Vendar pa je lahko koristen v povezavi z drugimi testi in pri določanju vzroka visoke ravni alkalne fosfataze (ALP).

Koncentracija GGT se lahko poveča tudi pri uživanju majhnih količin alkohola, višja koncentracija pa se pogosteje pojavlja pri kroničnih alkoholikih. Določanje vrednosti GGT se lahko uporablja pri ocenjevanju zlorabe alkohola (akutna, kronična).

Bilirubin – je oranžno rumen pigment, odpadni proizvod, ki ga primarno proizvaja normalna razgradnja hema. Hem je sestavni del hemoglobina, ki ga najdemo v eritrocitih. Vsak dejavnik, ki pospeši razgradnjo eritrocitov ali vpliva na obdelavo in izločanje bilirubina, lahko povzroči povišano raven v krvi.

Testiranje bilirubina se uporablja za določanje vzroka zlatenice in/ali pomoč pri diagnosticiranju bolezni kot so hemolitična anemija in blokada žolčnih kanalov (npr. ciroza jeter, hepatitis ali žolčni kamni).

Poleg zgoraj opisanih jetrnih encimov jetrni testi običajno obsegajo tudi merjenje holesterolov (HDL,LDL in celokupni holesterol) ter trigliceride in krvni sladkor. Jetrni testi bodo v pomoč vam in vašemu osebnemu zdravniku pri postavljanju diagnoze ali zgolj splošnem spremljanju zdravstvenega stanja.

Viri:

  1. https://labtestsonline.org/conditions/liver-disease
  2. https://diagnosticni-laboratorij.si/jetrni-encimi/