Prostata je največja in najbolj pomembna dodatna žleza moškega spolovila. Je trden retroperitonealni organ, ki obdaja vrat mehurja in začetni del sečnice, leži pa tik pod mehurjem in pred danko. Prostato sestavlja žlezno tkivo, ki ga obdaja ovojnica (kapsula prostate). Na delovanje žleze vpliva moški spolni hormon testosteron, ki ga izločajo testisi. Izločki prostate tvorijo večji del semenske tekočine, v kateri semenčeca potujejo po sečnici. Prostato lahko otipamo skozi črevo. Normalna prostata je gladka, elastična in neboleča na otip. Osnovna funkcija žleze je transport, ohranitev vitalnosti, gibljivost spermijev in antibiotična zaščita.

Tekočina, ki jo izloča prostata je bogata s kalcijem in vsebuje: cink (Zn), natrijev ion (Na+), citronsko kislino, kislo fosfatazo, plazmin, prostatični specifični antigen (PSA), holesterol, lipide, laktat dehidrogenazo, glukozo.

Pomembne bolezni, ki lahko povzročijo povečanje prostate, so na splošno tri:

  • vnetje (prostatitis),
  • benigna hipertrofija prostate (BHP), kar pomeni povečanje velikosti notranjega dela prostate,
  • karcinom, ki nastane v zunanjem delu prostate.

Do težav redko pride pred 30. letom starosti. Moške, stare od 30 do 40 let, pa tudi starejše lahko prizadene prostatitis, ki ga pogosto povzroči bakterijska okužba. Povečanje prostate (benigna hipertrofija prostate) se navadno pojavi pri moških, starejših od 50 let. Rak prostate je podobno kot benigna hipertrofija prostate bolezen moških, starih več kot 50 let.

 

Rak prostate

Pri nobenem drugem raku se pogostost s starostjo tako ne povečuje kakor pri raku na prostati. Kot vzrok smrti je pri moških, starejših od 65 let, drugi najbolj razširjen rak, in sicer takoj za pljučnim rakom.

Rak se razvije, ko se pojavijo nenadzorovane spremembe v genetski zasnovi in prično normalne celice nenadzorovano rasti, se razmnoževati in zasevati v druge organe. Prostata se poveča. Rakasto spremenjena prostata je trda, neravna in asimetrična. Najpogosteje rak prostate zaseva v skelet, redkeje pa v druge organe.

Vzroki za nastanek karcinoma prostate niso povsem pojasnjeni zato je neznano tudi to kako ga preprečiti.

Dejavniki tveganja za nastanek raka prostate naj bi bili:

  • dednost (če imate v družini brata ali očeta z rakom prostate, obstaja dvakrat večja možnost, da zbolite za rakom tudi vi),
  • rasa (najpogosteje za rakom prostate obolevajo ameriški temnopolti, najredkeje pa se to obolenje pojavlja pri prebivalcih Azije),
  • neravnovesje hormonov (visoke stopnje testosterona lahko pospešijo razvoj),
  • starost (rak prostate je redko obolenje pri moških, mlajših od 50 let. S starostjo se možnost za nastanek raka prostate veča),
  • hrana (opažanja kažejo, da hrana, ki vsebuje veliko maščob, predvsem živalskih, lahko poviša nevarnost. Zadnje raziskave nakazujejo, da selen in vitamin E morda znižujeta možnost za razvoj rakov nasploh).

O prostati, raku prostate in Movembru si več lahko ogledate tudi v naših video vsebinah na kanalu You Tube.

Vabljeni k ogledu!

Za več podobnih zanimivih vsebin pa odklikajte na naš kanal #mojLaboratorij

Bolezenski znaki

V mnogih primerih je rak prostate odkrit pri zdravih moških s pomočjo testiranja za prostato specifičnega antigena (PSA) ali z digitalnim rektalnim pregledom (to je osnovna preiskava, pri kateri urolog s prstom otipa prostato skozi analno odprtino). Pregled ni boleč.

Ko se pojavijo simptomi, pa moramo vedeti, da nobeden izmed njih ni lasten samo raku prostate. Enaki znaki se pojavijo pri moških, ki imajo nerakave bolezni, kot je npr. nerakavo povečanje prostate, t.i. benigna hipertrofija prostate (BHP). To je povečan obseg žleze brez rakavih sprememb, ki se zaradi hormonskih sprememb zelo pogosto pojavi v starosti. Simptomi vezani na urin so lahko tudi posledica okužbe ali drugih težav.

Najpogostejši znaki, ki lahko kažejo na rak prostate so: pogosto uriniranje (zlasti ponoči), težave z začetkom uriniranja, šibek ali prekinjen curek, pekoče bolečine pri uriniranju, težave z erekcijo, bolečine pri ejakulaciji ter kri v urinu ali spermi. V takih primerih je potreben takojšen obisk pri zdravniku, da potrdi ali ovrže sum na rak prostate.

TNM klasifikacija raka prostate

Rak prostate večinoma raste počasi. Najprej je v prostati v speči (latentni) obliki in ne povzroča težav. V več letih preraste v klinično obliko, ki povzroča težave.

  • Omejeni rak (T1 in T2) je rak prostate, pri katerem je bolezen omejena na prostato.
  • Lokalno napredovali rak, T3, je rak prostate, pri katerem je bolezen že razširjena skozi ovojnico ali v semenske mešičke (vezikule).
  • Napredovali rak, T4, je rak prostate, ki že vrašča v druge organe (sečni mehur, črevesje, mišice male medenice).

Biokemijski označevalci – psa test

Prostata ima dva označevalca, in sicer:

  • Prostatična kisla fosfataza (PKF),
  • Prostatični specifični antigen (PSA).

Oba označevalca proizvaja normalen in rakav prostatični epitelij in sta pomembna pri spoznavanju in vodenju zdravljenja tega raka.

Prostatična kisla fosfataza (PKF) je prisotna povsod v tkivih. Je nespecifična za določanje raka prostate, saj je povišana tudi pri vnetjih prostate in benigni hipertrofiji. Pri 30%-40% bolnikov z rakom prostate so vrednosti kisle fosfataze normalne.

Prostatični specifični antigen – PSA test

Najpomembnejši in zaenkrat najboljši označevalec (marker) za določanje raka prostate je prostatični specifični antigen (PSA). PSA žlezne celice v velikih količinah izločajo v semensko tekočino, pri obolenju prostate pa tudi v krvni obtok. Določitev vrednosti PSA v serumu se enkrat letno priporoča pri moških, starejših od 50 let. Test na PSA poda sum na prisotnost raka prostate in zahteva dodatne diagnostične postopke. Vrednost PSA je lahko povišana tudi pri benigni hiperplaziji prostate in vnetju prostate. Z uporabo PSA se je izboljšala diagnostika raka prostate.

V serumu zdravih oseb določimo majhne koncentracije PSA (povprečna vrednost je 1,15 μg/L). Serumska raven PSA pa se dvigne pri lokaliziranem in napredovalem raku. Določanje koncentracije PSA v serumu je pomembno tako za napoved verjetnega poteka in izida bolezni kot tudi za spremljanje zdravljenja bolnikov s karcinomom prostate. Okvirne referenčne vrednosti so od 0 do 4 μg/L. Analiza se opravlja zjutraj, na tešče.

Bolezenska stanja, zaradi katerih se poveča koncentracija PSA v serumu, so poleg benigne hipertrofije prostate in karcinoma še:

  • infarkti prostate,
  • prostatitis,
  • mehanski vplivi (instrumentalni posegi, masaža, retencija seča),
  • vplivi zdravil,
  • nepravilna presnova PSA.

Ali veste:

  • moški brez težav ima lahko raka prostate,
  • moški z normalno vrednostjo PSA ima lahko raka prostate,
  • težave pri uriniranju še ne pomenijo, da ima moški raka prostate,
  • povišana vrednost PSA še ne pomeni, da ima moški raka prostate.

Avtor: Petra Okoren, dipl.inž.lab.biomed.

Viri:

  • Osredkar J. Izbrana poglavja iz klinične kemije. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo, 2008.
  • Kmetec A. Bolezni prostate. Spletno gradivo za študente medicine – urologija.
  • http://www.onkologija.org/sl/domov/o_raku/rak_prostate/
  • http://www.revija-vita.com/index.php?naslovclanek=PSA_-_Prostati%C4%8Dni_specifi%C4%8Dni_antigen_in_rak_prostate&stevilkavita=64 (Avtor članka: Sandi Poteko, dr.med. spec. urolog)

Morda vas zanima tudi